Kolumna

Ja in ne.

Kdor pozorneje spremlja mednarodno filmsko-založniško dogajanje, bržkone že težko pričakuje izid impozantnega knjižnega dela, skoraj tri tisoč strani zbrane in skrbno urejene dokumentacije o verjetno največjem Kubrickovem projektu, filmu Napoleon, ki pa kljub več kot dvema letoma intenzivnih priprav, investicij in raziskav ni bil nikoli posnet. Dokumentacija, ki je na razpolago, priča o velikosti, enkratnosti in ambicioznosti vizije, o prepoznavnosti avtorjevega pečata in njegovem tedaj že kultnem statusu, o finančnem riziku s strani studijskih podpornikov, o promocijskem potencialu filma ... In tudi o tistemu ˝suspenzu nejevere˝, ki je pravzaprav potreben za nastanek vsakega, ne le uspešnega žanrskega filma.

Preberi več...

Stopnja varnosti

Berem svežo izdajo ene od filmskih revij, v kateri piše: "Stopnja varnosti pri finančni konstrukciji državno financiranih filmov je producente rešila prepotrebne komunikacije z domačim gledalcem. Po drugi strani, naš film ni imel kakšnih pomembnejših uspehov v tujini, ne nagrad na največjih svetovnih festivalih - saj ne uspe priti niti v njihove tekmovalne programe. O rednejši distribuciji zunaj meja ni niti govora. Kakšna simbolična nagrada na B-festivalu je skrajni tuji domet. Jasno, nagrade niso edino merilo, ampak to kaže na porazen sprejem: ne le, da ga ne gleda publika, ne ceni ga niti tuja filmska elita. Avtorji dejansko snemajo sami zase. To ni nujno slabo, ampak s tem se že vnaprej odvežejo kakršne koli odgovornosti. Domači film je tako postal talec čarobnega zaprtega kroga."

Preberi več...

To.

V raziskavi med potencialnimi bralci pred prevzemom uredništva Ekrana sem v veliki večini naletel na dva odziva: polovica je bila začudena, da »to« sploh še obstaja, polovica pa se je pridušala, da »tega« niti pod razno ne bere. Ob vsem dolžnem spoštovanju do dragocenih dolgoletnih naročnikov in bralcev Ekrana sem neredko tudi sam ugotavljal, da so osrednjo slovensko strokovno filmsko revijo zlagoma (in bolj ali manj po lastni krivdi) povozili drugi mediji. Še tako obrobna slovenska publikacija premore nekakšno filmsko rubriko, osrednja filmska revija pa je postala celo znotraj »svojih« krogov, pa naj bo ta ris pripadnosti še tako izmuzljiv, bolj ali manj nerelevantna.

Preberi več...

Matjaž Klopčič in jaz

Letos marca sem se za dobre štiri mesece preselil v Pariz. Moj projekt Nahrani me z besedami je bil izbran za Cinefondation Residence, program cannskega festivala, namenjen mladim avtorjem, ki pripravljajo prvi ali drugi celovečerni film.

Pred tem nisem še nikoli bil v Parizu in o njem sem največ slišal od Matjaža Klopčiča, mentorja na akademiji. Matjaž je študentom izjemno rad pripovedoval o svojem pariškem izobraževanju in življenju. Takrat je spoznal novi val in ga prinesel v Slovenijo.

Preberi več...