44. filmski festival Karlovy Vary - 3

"Eastploatacija"

Medtem, ko se tekmovalni program 44. Mednarodnega filmskega festivala Karlovy Vary izteka oziroma v dneh, ko večina gledalcev že po malem pričakuje, komu bodo namenili tokratni kristalni globus in druge nagrade, ki jih bodo razglasili v soboto zvečer, pa lahko ugotovimo, da gre letos program še enega festivala A kategorije mirno po stopinjah vsaj po zvedniškem blišču uglednejših, ki so na mojstrska dela čakali zaman.

Glede na številčnost obiskovalcev in predstavnikov filmske srenje nasploh, ki letos spet v rekordnem številu z ramenom ob ramenu prečesavajo celo najbolj obrobne programe, je malo verjetno, da bi se nesporni presežki skrivali neopaženi v kakšni od spremljevalnih sekcij, tekmovalni oziroma glavni program pa je postregel s precejšnjo povprečnostjo oziroma predelavami že videnega. Hladne duše (Cold Souls, r. Sophie Barthes) so depresivna priredba filma Biti John Malkovich - mimogrede, prav ta igralec bo prejel kristalni globus za izjemni prispevek k svetovnemu filmu -, danski Aplavz (Applause, r. Martin Pieter Zandvliet) vleče vzporednice z dramo Kdo se boji Virginije Woolf, režiser Benoît Jacquot je v filmu Villa Amalia v vlogo nezadovoljne pianistke spet postavil Isabelle Huppert, iranci še zmeraj odkrivajo neorealizem, tak je vsaj film Dvajset (Bist, r. Abdolreza Kahani), v Viskiju z vodko (Whiskey mit Wodka) je Andreas Dresen dosegel običajno fazo, ko mora režiser posneti film o snemanju filma, italijanski avtor Davide Ferrario je vzel nekaj prizorov iz Plesalke v temi in jih raztegnil na celovečerni zaporniški musical. Itd. Po Nikogaršnjem sinu (r. Arsen A. Ostojić), ki velja za najboljši hrvaški celovečerec lanskega leta, pa je režiser Vinko Brešan s filmom Ni še konec posnel še eno oziroma dve dramski predlogi Mateta Matišića. Ta tragikomična zgodba o veteranu, ki po naključnem srečanju poišče in pomaga ženski iz svoje vojne preteklosti, je narejena v najboljši tradiciji grenko-sladkih pripovedi o življenju in smrti te regije in spada v vrh tekmovalnega programa.

Na drugo stran kakovostnega spektra pa bi lahko uvrstil poljski film Prašički (Świnki, r. Robert Gliński), v katerem naivni dijak iz obmejnega poljsko-nemškega mesteca, preplavljenega z brezposelnostjo, postopoma pristane na brutalnem družbenem dnu. Zakaj? Pravzaprav bi priložnost izkoristil za opis fenomena, namreč trdoživega žanra, ki se zadnjih dvajset let kot metastaza bohoti po teh festivalih in ga je končno treba ustrezno poimenovati. Po analogiji z eksploatacijskim filmom, torej s strani renomiranih kritikov preziranim žanrom, ki za gledalčevo pozornost posega po senzacionalnih, šokantnih temah in enakih stilističnih prijemih, predlagam ime "eastploatacijski" film. To se sicer zelo redko že uporablja za hongkonško produkcijo, ampak bi bilo več kot ustrezno za številne filme na temo tranzicijske vzhodne Evrope. Torej za dela, v katerih režiserji dobesedno "izkoriščajo" osebne in socialne anomalije postkomunističnih družb, da se izživljajo z vizualno čimbolj zanimivim in udarnim prikazom stopnjevanja bede, revščine, nasilja, sprevrženosti in zlorab vseh vrst, kar na koncu v svoje zadovoljstvo zašpilijo v neprebavljivo moralistično klobaso, ki jo kot "art" servirajo na festivalih. Skratka ostudna estetizacija greznice, slabša in spornejša od vsake pornografije. Sicer pa po "uspešne" predstavnike tega žanra ni treba prav daleč, jih imamo tudi pri nas.

Gorazd Trušnovec

Pa še spot iz filma Ni še konec:

:

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."