Retrovizor - Nenavaden primer Kapetana Lešija

Retrovizor nadaljuje s ciklusom "Partizanarica", ta teden s filmom Kapetan Leši po scenariju Živorada Žike MItrovića, ki tehnično gledano ni partizanski film, temveč povojni vojni film - postavljen v zagatno in zagonetno povojno obdobje, v katerem je revolucionarna oblast obračunavala z drugače mislečimi ...

Partizanarica 7: Nenavaden primer Kapetana Lešija

Kapetan Leši, v režiji in po scenariju Živorada Žike Mitrovića, enega najbolj konsistentnih in konsistentno spregledanih jugoslovanskih avtorjev partizanskih filmov, tehnično gledano ni partizanski film, temveč povojni vojni film. Ideološko narekovana štorija, usmerjena proti enemu samemu cilju, utrjevanju albansko (kosovsko)-srbskega prijateljstva, pripoveduje o legendarnem, mitološkem, kakopak povsem fiktivnem partizanskem heroju, kosovskem kapetanu Ramizu Lešiju, ki ob koncu druge svetovne vojne kot ena vodilnih figur znotraj novoustanovljenega KNOJ-a (Korpus narodne obrambe Jugoslavije) po Metohiji preganja domače izdajalce, tako imenovane baliste, pripadnike Narodne fronte (Balli Kombëtar), albanske nacionalistične, protikomunistične organizacije, ki se je po kapitulaciji Italije z nemško pomočjo in pogosto tudi pod njihovo neposredno komando borila proti albanskim in jugoslovanskim komunistom. Kleč med drugim tiči v tem, da je balist tudi Ramizov brat Ahmet, s čimer se problem ideološkega obračunavanja preseli v zasebno sfero in bo za nedvomno srečen konec potrebno več od ognjene moči in herojstva naslovnega junaka. Če so balisti v filmu Žike Mitrovića osamljena, neznatna in necivilizirana banda, ki večino časa preživi poskrita v gorskem skalovju, na begu tako pred jugoslovansko vojsko kot osveščenimi lokalnimi kmeti, zgodovina pripoveduje drugačno zgodbo. Ob koncu druge svetovne vojne se je proti novi, revolucionarni oblasti dvignilo kar 20.000 kosovskih Albancev, proti katerim je bilo mobiliziranih kar 40.000 nekdanjih partizanov, organiziranih v pet divizij. Njihova naloga: pregon in likvidacija. Do leta 1947 je bilo po ocenah UDBE upornikov le še dobrih tristo, do konca istega leta nobenega več. Zagatno in v retrospektivi zagonetno povojno obdobje, v katerem je revolucionarna oblast obračunavala z drugače mislečimi, je uradnemu jugoslovanskemu zgodovinopisju od nekdaj povzročalo silne preglavice. Te so nato botrovale dokumentaciji, ki je zadrego spričo dejstev, ki jih je bilo potrebno zamolčati, nadomestila z vzvišeno, vzneseno retoriko, s poudarjenim formalizmom pri popisovanju iz konteksta izrezanih dogodkov, s tako rekoč spektakelsko, baročno, privlačno obliko, ki je povsem prikrila dejansko kompleksnost obravnavane snovi in namesto nje ponujala predvsem všečnost in lahko razumljivost. Na tem mestu nastopi naša tokratna teza, vezana na že obravnavano evolucijo žanra partizanarice (v analogiji z žanrom vesterna), kjer klasično obliko žanra, namenjeno konstituciji nove družbe in njene zgodovine, v poznih šestdesetih skoraj povsem nadomestita dve novi obliki: po eni strani je to ideološki premislek v obliki revizije žanra, po drugi strani je to zdrs oziroma destilacija žanra v čisti spektakel, v tako imenovani špaget. Kapetan Leši v tej konstelaciji nastopi kot nadvse vznemirljiva anomalija. Odločitev, da se bo ukvarjal s spolzkim obdobjem jugoslovanske polpreteklosti - ki se ga je, mimogrede, desetletje kasneje »zares« lotil šele Živojin Pavlović s filmom Zaseda - Žiko Mitroviča sooči z istimi problemi, ki so pestili tudi prej omenjeno zgodovinopisje. In ko Mitrovič nato v filmsko govorico prevede njihov že preverjen, prej popisan pristop, s tem lastnoročno - in deset let prej, kot naj bi se to dejansko pripetilo! - iznajde formo špageti partizanarice oziroma formo špageta nasploh, ki takrat še ni obstajala niti znotraj vesterna. Kaj pa je špaget drugega kot vznesena retorika, poudarjeni formalizem, posvečanje privlačnim detajlom za ceno širšega družbenega konteksta, baročna forma spektakla, privlačnost?

V tem smislu je Kapetan Leši preroški film, čigar kvalitete pa s tem še zdavnaj niso izčrpane, saj mu poenostavljeno parabolo o osveščanju ljudstva in grajenju bratstva in enotnosti (tako med njegovimi narodi kot posamezniki) vendarle uspe umestiti v neverjetno detajlno in ljubeče popisan mikrokozmos Metohije, ene najbolj z zgodovino nabitih pokrajin bivše Jugoslavije. Revizijo zgodovine pod formo spektakla tako skoraj povsem preglasi družbeno moralna vzgoja, križana s spoznavanjem narave družbe, kar Kapetana Lešija odločilno potegne iz ideološke ropotarnice in napravlja za večno enigmo, svojemu ciljnemu občinstvu danes potrebno še bolj kot pred petdesetimi leti. Z besedami Šoka, Lešijevega zvestega pribočnika iz vrst prizrenskih civilistov: »Ko kapetan Leši sebi jamo koplje, drugi padejo vanjo.«

Ponedeljek, 22. 2.

19.00: Filmski krožek: Kapetan Leši, Živorad Žika Mitrović, 1960, 100 minut
Krožek vodi Jurij Meden

Vir in povezava:

http://www.retrovizor.si/februar-2010/kapetan-lesi

Dodaj nov komentar
Komentarji

Retrovizor - Nenavaden primer Kapetana Lešija

Partizanarica 7: Nenavaden primer Kapetana Lešija

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Kinematografija izolacije