Prerok pometel s cezarji

Film Prerok francoskega režiserja Jacquesa Audiarda je absolutni zmagovalec 35. podelitve cezarjev, najvišjih nagrad za francoski film. Film je prejel devet kipcev (nominiran je bil v trinajstih kategorijah), med njimi za najboljši film, režijo in glavnega igralca. Naj spomnimo, da je dve uri in pol dolga saga o mladem in naivnem zaporniku, ki izstopi iz zapora kot pravi profesionalec, že lani v Cannesu prejela veliko nagrado žirije.

Prerok prihaja na spored slovenskih kinematografov (Kinoklub Vič) predvidoma 18. marca, v marčevski številki Ekrana pa si že lahko preberete esej o njem.

Mateja Valentinčič: Prerok ali Boter po francosko

Jacques Audiard je v nekem intervjuju dejal, da ga je v Preroku (Un prophète, 2009) zanimalo predvsem, kako pokazati notranjost junaka, njegovo doživljanje, kar je v čistem žanrskem filmu redko. To je prav tisti presežek, zaradi katerega se v Preroku zlahka identificiramo z njegovim junakom, pa čeprav je v resnici antijunak, ki napreduje po hierarhični lestvici organiziranega kriminala. Audiard, sicer ugleden scenarist, ki ima kot režiser za sabo pet celovečercev in kup cezarjev, francoskih nacionalnih filmskih nagrad, je zanimiv v širšem prostoru kot nekdo, ki nadaljuje žlahtno tradicijo francoske kriminalke, ki sta jo v avtorskem smislu s svojima opusoma najbolj zaznamovala Henri-Georges Clouzot in Jean-Pierre Melville. Pred Prerokom, ki je daleč najboljši Audiardov film doslej, je posnel uspešni prvenec See How They Fall (Regarde les hommes tomber, 1994) o maščevanju umorjenega prijatelja, ki so mu sledili še trije pri občinstvu in kritiki nič manj uspešni žanrski izdelki: Diskretni junak (Un héro très discret, 1996) z Mathieujem Kassovitzem v naslovni vlogi, za katerega je dobil nagrado za najboljši scenarij v Cannesu, Read my Lips (Sur mes lèvres, 2001) z Vincentom Casselom in Emmanuelle Devos kot partnerjema pri ropu ter film, ki smo ga kot evropsko art uspešnico videli tudi pri nas, Ko je zastalo moje srce (De battre mon coeur s'est arrêté, 2005), nekoliko pretenciozen in »realistično« izumetničen remake filma Prsti (Fingers, 1978, James Toback) z Romainom Durisom na mestu Harveya Keitela, ki pa mu manjka ravno tista substancialna introspektivnost, ki jo je Audiardu tako sijajno uspelo pričarati v Preroku.

Več v marčevski številki Ekrana!

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."