José Mojica Marins na Grossmannu!

zeJosé Mojica Marins je filmski samouk, avtor pošastnega Coffin Joeja, brazilske horror ikone št. 1, upodobljene tudi v številnih stripih in knjigah. »Buñuel grozljivk« in »brazilski Dario Argento«, kot ga včasih poimenujejo, je v svojih filmih razvil edinstveno poetiko, ki ji niso tuji tako eksplicitni splatter vložki kot tudi nadrealistični arty prijemi. To živo legendo bomo lahko videli na letošnjem Grossmannovem festivalu filma in vina v Ljutomeru, kjer bo prejel nagrado za življenjsko delo, ogledati pa si bo mogoče tudi izbor njegovih filmov.

José Mojica Marins je obširneje predstavljen v poletni številki Ekrana!

 

Neuničljivi mojster groze José Mojica Marins se je že leta 1964 vpisal med velikane horror žanra s filmom At Midnight I'll Take Your Soul, prvo brazilsko grozljivko sploh. V njej je prvič nastopil v vlogi Coffin Joeja, brezbožnega in sadističnega grobarja, obsedenega s spočetjem popolnega potomca, ki je za svoj cilj pripravljen zagrešiti najhujše zločine. Čeprav se Coffin Joe vsaj epizodno pojavi v skoraj vseh Marinsovih filmih, uradno trilogijo poleg že omenjenega At Midnight I'll Take Your Soul tvorita še This Night I'll Possess Your Corpse (1967) in Embodiment of Evil (2008).
20090501120258_8821_medium_ze-do-caixao

Kljub temu, da so se brazilske oblasti v času vojaške diktature skupaj s Cerkvijo, ki ji je lik steklo ateističnega Joeja še posebej šel v nos, na vse kriplje trudile onemogočiti Marinsovo ustvarjanje in leta 1969 celo prepovedale predvajanje filma Awakening of the Beast (zahtevali so uničenje vseh obstoječih kopij filma, prepoved pa je trajala več kot 20 let), je Coffin Joe z leti postal ne le daleč najbolj priljubljena brazilska horror ikona, ki se doma redno pojavlja tudi na televiziji, v stripih in knjigah, in ki se omenja v isti sapi z Drakulo, Frankensteinovo pošastjo in ostalimi nesmrtnimi liki iz grozljivk, pač pa tudi ljubljenec horror frikov po vsem svetu, pred čigar veličino so že v 70-ih klonili prestižni festivali, slavo pa so mu peli tudi številni, predvsem težkorokerski glasbeniki: od Sepulture, ki ga omenijo v uspešnici Ratamahatta, preko White Zombie , ki so si sempl iz Awakening of the Beast sposodili za uvod v pesem I, Zombie, do Necrophagie, za katere je leta 2004 režiral videospot za pesem Ze do Caixao in v njem seveda tudi nastopil. Leta 2005 je tudi doma prejel nagrado za dosežke na področju kulture, ki sta mu jo podelila predsednik Luiz Inácio Lula da Silva in tedanji minister za kulturo Gilberto Gil.


V svojem zavidljivem opusu je ta mojster ekscesa in provokacije in neutrudni filmski fanatik (prvi kratki film, versko obarvani Judgment Day, je posnel pri 10 letih in že z njim, čeprav nenamerno, uspel šokirati duhovnika, ki si ga je med prvimi ogledal - v njem namreč po bogaboječe pridejo leteče krste, grešniki pa razpadejo in se spremenijo v črve; ko so ga operirali na očesu, je celoten postopek - z namenom uporabe materiala v enem od prihodnjih filmov - posnel tako, da je med operacijo sam dajal navodila kamermanu; na avdicijah je igralce in igralke preizkušal tako, da jim je dal jesti žive hrošče ali pa jih je kar zakopal pod zemljo; v prizorih s pajki in kačami, ki jih v njegovih filmih kar mrgoli, je uporabljal prave živali; zaradi prepovedi in posledičnih finančnih težav je več let snemal tudi bizarne erotične in porno filme, eden izmed njih se lahko pohvali s prvo upodobitvijo bestialnosti v Braziliji) ponudil povsem svojstveno vizijo žanra in ustvaril čuden, a neustavljivo privlačen svet, v katerem se najde prostor tako za eksplicitno krvave prizore, pred katerimi se lahko skrije večina konkurence, vključno s predstavniki torture porn podžanra, kot za samosvoje nadrealistične prijeme, ki so mu prinesli primerjave z Luisom Buñuelom in Alejandrom Jodorowskim.

 

embodiment_of_evil

 

Zaključni del trilogije o Coffin Joeju je pred dvema letoma po lansiranju na beneškem festivalu osvojil nagrade v Sitgesu in na montrealski Fantasii, kjer je Marins tudi prejel nagrado za življenjsko delo, Fantasporto pa mu je le-to podelil že leta 2000.


Letos se bo tudi Grossmann veselo priklonil v spoštovanju do botra brazilske grozljivke, seveda v pričakovanju novih mojstrovin. Prvič v Sloveniji bomo tudi prikazali izbor njegovih filmov. Podrobnosti sledijo v kratkem, zato ostanite na naši frekvenci in se ne izogibajte senci!

 

Vir: Grossmann

 

José Mojica Marins je obširneje predstavljen v poletni številki Ekrana!


Dodaj Komentar
Vaši podatki:
Komentar:
Varnost Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Domov
Novice
Fokus
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
Opazili smo
FIPRESCI
V naslednji izdaji
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Razpisi
Impresum
Iz arhivov
Nepreslišano
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE
rsz2_ekran_sep_naslovnica  
KOLUMNA

13


Mladi protagonist briljantnega prvenca gruzijsko-francoskega režiserja Géle Babluanija z naslovom 13 Tzameti (2005) prevzame po spletu naključij identiteto nekega drugega človeka, s tem pa tudi precej nejasna navodila glede »naloge« in pravil misteriozne »igre«, v katero vstopi nekoliko naivno skupaj s to novo identiteto, ne da bi se (v celoti) zavedal morebitnih posledic ...

 

Preberi več...  
Pasica
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran