Zaključek 45. filmskega festivala Karlovy Vary

Na lestvici med snobovskim prestižem in nedostopnostjo ter komunikativnostjo in šarmantnostjo je filmski festival Karlovy Vary od nekdaj težil k drugemu koncu spektra, med festivali A-kategorije nemara še najbolj, in usmeritev tudi po 45 festivalih (po letih bi jih štel zavidljivih 64) ostaja ista. Statistični podatki o projekcijah in prodanih vstopnicah pa tudi, ampak ti skrivajo dejstvo, da je zasedenost dvoran prav zaradi priljudnosti organizatorjev, ki spustijo v dvorane pred začetkom filmov skoraj vse, ki so ostali brez vstopnic, v povprečju kar 100-odstotna. No, festival v zdraviliškem mestecu v osrčju sudetskega dela Češke je to soboto zvečer, po podelitvi nagrad, ugasnil svoje projektorje.

 

Kristalni globus je letos prejel film Mreža proti komarjem (La mosquitera, režija Agustí Vila). Tretji celovečerec katalonskega režiserja je družinska drama o notranji izolaciji - babica trpi za Alzheimerjevo boleznijo in ne govori, petnajstletni vnuk raje komunicira z živalmi, predvsem so to potepuške mačke in psi, ki jim nudi zatočišče v stanovanju, starša pa sta tako ali tako v krizi ... Režiser je postavil Geraldine Chaplin v nemo vlogo babice, kar je utemeljil s tem, da gre za posvetilo njenemu očetu, ona mu je vrnila kompliment z izjavo, da je bil to eden od treh najboljših scenarijev, kar jih je kdaj prebrala, rezultat je pa tipični »evrofestivalski« film, malce ekscentričen in malce problemski, vsekakor pa ne ravno razburljiv. (Na fotografiji: levo režiser Agusti Vila, ob njem producent Luis Minarro, vir: Film Servis Festival Karlovy Vary)

 

Češki film se spopada z nasprotnimi »težavami« od slovenskega, produkcija je vitalna, obsežna, kakovostna in pri gledalcih močno priljubljena, toda v tujini slabo prisotna. Je bil pa zato v Karlovyh Varyh domači film tradicionalno močno zastopan, tudi v tekmovalnem programu, kjer je prejel posebno nagrado žirije Kuki (Kuky se vrací, režija Jan Svěrák), vizualno zanimiva kombinacija animacije, lutk in realnega okolja, predvsem narave, v naslovni vlogi pa nastopa - plišasti medvedek. Čeprav »ekozavednemu« filmu kritiške ocene niso bile nenaklonjene, pušča predvsem vtis, da dinastija kovačev uspešnic tudi tokrat ni mogla ostati brez nagrade.

 

Precej neopažen pa je bil drugi dokumentarec tandema Vít Klusák in Filip Remunda, ki sta prvič udarila leta 2004 s Češkimi sanjami. S podobno komičnim pristopom sta se v Češkem miru (Česky mir, 2010) ukvarjala z načrtovano postavitvijo ameriške radarske postaje, skozi ironijo in pretiravanje pa sta spretno prikazala številne češke argumente za in proti.

 

Hrvaškega avtorja Rajka Grlića se še kar označuje za pripadnika »praške generacije« režiserjev, ki je na prelomu osemdesetih let oživila jugoslovanski film, tako da preseneča podatek, da se je Grlić šele s filmom Naj ostane med nami (Neka ostane medju nama, 2010), sicer tudi pri nas pomladi predvajano, delno slovensko koprodukcijo, prvič uvrstil v glavni program. Dobil je nagrado mreže Europa Cinemas, dobro razpoloženi Rajko Grlić pa je bil proglašen za najboljšega režiserja festivala, v čemer lahko vidimo tudi zapozneli poklon nekdanjemu češkemu študentu.

 

Festivali sicer radi negujejo oziroma nagrajujejo zvestobo. Po kar nekaj zaporednih letih slovenske odsotnosti se je sem vrnil Igor Šterk s filmom 9:06, kjer je tekmoval v ugledni sekciji Vzhodno od zahoda. Med desetimi predstavljenimi filmi je zmagal Cristi Puiu s filmom Zora (Aurora). Osrednji lik triurnega filma, ki ga pogumno in prepričljivo odigra kar režiser sam, je štirideset in nekaj letni ločenec, inženir Viorel, ki se zdi rahlo ločen tudi od resničnosti. Vsakdanje relacije z ljudmi, v katere vstopa, če lahko temu tako rečemo, ostajajo do konca ne povsem razjasnjene, bolj preklada razne predmete (in sebe) po stanovanjih in ulicah Bukarešte, po katerih ga zasleduje distancirana kamera, ampak potem končno sestavi dvocevko in ... Skratka, ko krene, pa zares krene, in potem je tista zadnja ura, čeprav nič manj absurdna od prvih dveh, zopet najboljše, kar smo se navadili pričakovati od sodobnega romunskega filma. Film Zora, v katerem se je Puiu (z njegovim filmom Smrt gospoda Lazarescuja [Moartea domnului Lazarescu, 2005] se je pravzaprav začel prodor romunske kinematografije) namenoma odrekel vsaki akciji in psihologiziranju, je skratka uspela inačica Camusovega Tujca.

 

Še dva nagrajenca velja omeniti, čeprav sta oba bolj »zamujeni priložnosti«; v sekciji Forum neodvisnih je bil to film Štirje levi (Four Lions, 2010, Christopher Morris), karikatura oziroma groteskna komedija o štirih nerodnih britanskih muslimanih, ki se pripravljajo na teroristični napad. Še najbolj je posrečena osnovna premisa, ki se satirično odziva na preganjavico »vojne proti terorizmu«, vsak nadaljnji korak v razvoju pa je večji korak v prazno. Škoda. Nekaj podobnega bi lahko zapisali za nagrajenca kritikov, za »mockumentary« oziroma namišljeni dokumentarec Hitler v Hollywoodu (Hitler in Hollywood, 2010, Frédéric Sojcher), ki premore le sledi značilnega belgijskega nagnjenja k nadrealizmu in absurdu in še manj prepričljive obrtniške veščine. Je pa seveda dovolj všečna ideja filma, v katerem Maria de Medeiros skozi zgodbo o iskanju izginulega režiserja iz štiridesetih let razkriva fiktivno zgodovinsko zaroto proti evropski filmski industriji.

 

In če se že slavijo te slabo realizirane bizarne ideje, potem je treba zaključiti s čudovito žanrsko poslastico, retrospektivo nikoli nagrajevanega avstralskega neodvisnega, ekstravagantnega in ekscentričnega filma, ki je v sedemdesetih nastajal vzporedno z njihovim Novim valom, t. im. »ozploitacijo« - filme, recimo, proti katerim deluje še Pobesneli Max (Mad Max, 1979, George Miller) kot čisti mainstream ...

 

Kakorkoli že, filme, ki bi res šli do konca in naprej, je dandanes tudi na festivalih žal najti le med retrospektivami.

 

Gorazd Trušnovec

 

(V skrajšani obliki prvič objavljeno v Delu.)

 

Nadaljnje branje: Ekranova intervjuja z Igorjem Šterkom (9:06) in Rajkom Grlićem (Naj ostane med nami).

 

Napoved: V kratkem bo v Ekranovi video rubriki objavljen posnetek pogovora z legendarnim kritikom in urednikom revije Positif, Michelom Cimentom, ki je bil poseben gost 45. festivala Karlovy Vary.

Domov

Novice

Fokus

Kolumna

Iz tiskane izdaje

Video

Opazili smo

FIPRESCI

V naslednji izdaji

O Ekranu

Naročilo revije

Prodajna mesta

Razpisi

Impresum

Iz arhivov

Nepreslišano

Kontakt

Domov | Pravno obestilo | Politika zasebnosti | Impresum | O avtorjih | Kontakt | Facebook: Revija Ekran

2009 © Ekran