Berlinale, tretje javljanje

Berlinale, tretje javljanje: filmski velikani v 3D tehniki, obtožbe s strani užaljenih, rekordna prodaja vstopnic.

Nedelja 13. februarja 2011 je bila na letošnjem Berlinalu posvečena starim velikanom avtorskega filma, ki so se vsak na svoj način spoprijeli s 3D tehnologijo. Wim Wenders je skozi 3D raziskoval bližino plesalcev in oddaljenost samega odra v filmu Pina. Film je likovno izjemno izčiščena in čutna plesna vinjeta posvečena ikoni sodobnega plesa, Pini Bausch (1940-2009). Zanimivo, Wenders začne film s popolnim nasprotjem učinka vpletenost v sliko, ki ga ponuja 3D tehnologija. (Na sliki: Werner Herzog na snemanju svojega 3D filma Cave of Forgotten Dreams).

Prvi kader je namreč posnet z zornega kota publike v zadnjih vrstah gledališča. Tako obiskovalci kina gledamo publiko, ki v gledališču gleda plesno prestavo, kar poveča občutek oddaljenosti, takoj v naslednjih kadrih pa plesalci oživijo tik pred našim nosom. Ta kader sistematično ponavlja skozi ves film in zdi se, kot da bi nam Wenders gledalca nalašč izpostavil nekakšnemu brechtovsko-kinestetičnemu potujitvenemu efektu.

Pina

Sam film je niz odlično posnetih koreografij plesalcev Pine Bausch na različnih lokacijah in kratkih spominov nanjo iz ust ljudi, ki so se skozi več kot dvajset let zbrali okoli njenega plesnega plemena (med drugimi govori o njej tudi slovenski plesalec Aleš Čuček). Wenders je na začetku nameraval posneti fim s Pino Bausch v ospredju, a je načrte prekoračila njena nenadna smrt in ravno njeni plesalci so ga nagovorili k nadaljevanju projekta.

Pina

Drugi velikan Werner Herzog je v filmu združil prastaro človeško potrebo po zapisovanju in pripovedovanju zgodb s sodobno 3D tehnologijo. Cave of Forgotten Dreams (2010) je dokumentarec o doslej najstarejših umetniških upodobitvah na svetu, ki so jih leta 1994 odkrili v podzemnih jamah v Franciji. Herzog, sicer lanski predsednik žirije na Berlinalu, je izjavil, da bo to njegov edini 3D film.

Francosko smer avtorske animacije je zastopal slavni Michel Ocelot, tokrat je svojemu opusu različnih in inovativni animacijskih tehnik s filmom Les contes de la nuit (2011) dodal še novo dimenzijo.

Les contes de la nuit

Za drugačno dimenzijo festivalskega dogajanja in lastno promocijo posebne vrste je v nedeljo z lastno tiskovno konferenco poskrbel nemški režiser Uwe Boll, večkrat proglašen za najslabšega režiserja vseh časov, sicer pa eden od osrednjih gostov lanskega Grossmannovega festivala v Ljutomeru. Boll se je odločil tožiti direktorja festivala Dieterja Kosslicka zaradi finančnih zlorab. Že dvajset let neuspešno pošilja svoje izdelke selektorjem, ki so ga vedno zavrnili. Ob vsaki prijavi je plačal 125 evrov prijavnine in ko je tudi njegov zadnji film Auschwitz (2011) padel skozi selektorsko sito, je se mu je posvetilo, da organizatorji festivala »izkoriščajo neodvisne avtorje in jih molzejo za denar, s katerim organizirajo razkošne festivalske zabave«.

Kosslick si takih obtožb najverjetneje ne jemlje k srcu. Letošnjemu Berlinalu po doslej znanih podatkih finančno dobro kaže, saj je interes s strani sponzorjev presenetljivo velik, po prvih uradnih podatkih pa je bilo samo v prvem dnevu prodanih 32.000 vstopnic v prosti prodaji.

Z Berlinala 2011 za Ekran, Uroš Goričan

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."