EKRAN NA 18. LIFFu

Države neodvisnosti: Jesenska filmska šola 2007

LIFFE med letošnjimi filmi prikazuje izbor ameriških »neodvisnežev«. Sates of Independence, sta ga podnaslovila Simon Popek in britanski kritik in kurator Neil Young. Ekran pa se v letošnji Jesenski filmski šoli sprašuje, kaj pomeni neodvisnost pri filmu in od katerih dejavnikov – družbenih, zgodovinskih, političnih? - je film pravzaprav odvisen. So neodvisni filmi tisti, ki so posneti za malo denarja, tisti, ki nastanejo daleč od institucionalnih struktur, tisti, ki svobodno mislijo, v duhu osveščenih in avtonomnih filmskih praks? Kdo so glavni protagonisti “globalnega” neodvisnega filmskega ustvarjanja? Kje jih najdemo? Pa tudi od kod izhaja neodvisnega filma in kako se je kot pojem formirala skozi zgodovino.

Dobrodošli vsi filmski radovedneži in privrženci filmske debate.

VSTOP je PROST.

Prizorišče: Cankarjev dom, drugo preddverje, dvorana E6 (z izjemo projekcije filma Squatterpunk, ki bo v dvorani Slovenske kinoteke)

16. november, petek

DRŽAVE NEODVISNOSTI

10:00 – 11:30, Cankarjev dom, dvorana E6

Najbolj razvpit primer t.i. »neodvisnega« filma najdemo v ZDA. S filmi kot so Crash, Brokeback Mountain in Little Miss Sunshine se je ameriški »neodvisni« film izkazal za velikanski uspeh. Vendar pa tudi najbolj površen pregled stanja stvari v ameriški filmski industriji razkrije, da je »neodvisna« narava omenjenih filmov v prvi vrsti prikladna blagovna znamka, saj gre za več milijonov dolarjev vredne produkcije, ki nastajajo v za neodvisni film »specializiranih« izpostavah hollywoodskih studiev. Kje pa se potem skriva tisti pravi, resnično neodvisni »neodvisni ameriški film«? Neil Young bo raziskoval domnevno »margino« sodobnega ameriškega ustvarjanja, dela avtorjev kot so James Benning (na festivalu se bo predstavil v posebni sekciji Posvečeno, v Ekranu pa smo o njem pisali v št. april/maj 2007), John Gianvito in Travis Wilkerson, ter kontekst filmov, ki jih bo na platnu predstavila LIFFova sekcija Dežele neodvisnosti.

Neil Young se je rodil leta 1971 v Esingtonu (Velika Britanija). Od leta 2005 je programski svetovalec mednarodnega filmskega festivala v Bradfordu. Kot svetovalec sodeluje tudi z drugimi evropskimi festivali, tudi z LIFFom, in to že od leta 2003. Kot član žirije FIPRESCI je bil povabljen na številne mednarodne filmske festivale, med njimi so IFFR (Rotterdam), LIFFe (2002), festival v Tromsu (Norway) in Linzu (Avstrija). Filmske kritike redno objavlja na BBC-ju, v britanski politično naravnani reviji Tribune in na spletni strani Jigsaw Lounge. Objavlja tudi v Ekranu, pisal je za Time Out (za revijo in za letni filmski vodič), revijo City Life (Manchester), londonski The Independent in kanadski Cinema Scope. Živi v Sunderlandu, trenutno pa se kot režiser/pisec scenarija/in ko-montažer ukvarja s postprodukcijo dveh eksperimentalnih dokumentarcev.

AMERIŠKA AVANTGARDA

12:00 – 14:30, Cankarjev dom, dvorana E6

Kdo je bil Stan Brakhage? O prostoru, ki ga zavzema v filmski zgodovini bi lahko razmišljali ure in ure. Posnel je čez 400 filmov – kratkometražnih in celovečernih – popolnoma avtonomno. Nikoli ni delal s producenti ali številčnimi ekipami in nikoli ni posnel komercialnega filma. Nekaj interakcije je sicer imel s filmsko skupnostjo – tu in tam so vrteli njegove filme, ga kovali v zvezde ali ga dajali v nič (razvpit primer je podcenjevanje, ki mu ga je na filmskem festivalu Telluride javno namenil Andrei Tarkovski). Z ženo in vdovo Marilyn je živel v Coloradu, kjer je poučeval film. Stan Brakhage je bil ulitamitivni neodvisni filmski režiser, ki je začel ustvarjati v zgodnjih 50ih, ko so bile distinkcije kot je razločevanje med »mainstreamom« in »indie« še nerelevantne, in svoj slog nadaljeval še naslednjih petdeset let, do smrti leta 2003.

Gabe Klinger (rojen v São Paulu, Brazilija) živi v Chicagu in deluje kot fimski kritik, učitelj in kurator. O filmu kot izredni profesor predava na Kolumbijski visoki šoli in na Visoki šoli za umetnost in znanost na Narodni univerzi Louis. Njegova predavanja obravnavajo alternativno zgodovino filma, brazilski film in novi kitajski film. Klingerjev prvi odmevnejši nastop na mendarodni kritiški sceni je bil v sklopu Berlinala leta 2004 (Talent Campus), sledile so objave v raznovrstnih filmskih revijah: Cinema Scope, Ekran, De Filmkrant, indieWIRE in Tren de Sombras. V zadnjem času je prispeval besedilo za knjigo o Philippu Garrelu: Filmmaking Revealed (Festival de Cine de Donostia/Filmoteca Vasca). V vlogi žiranta je bil gost Viennala, mednarodnih filmskih festivalov v Riu de Janeiru in Buenos Airesu. Bil je tudi kurator Mary in Leigh Block muzeja za umetnost na Severozahodni univerzi in soustanovitelj Čikaškega filmskega foruma, ki želi vspodbujati diskusijo o redkih, izzivajočih filmskih delih.

17. november, sobota

AVSTRIJSKI NEODVISNI FILM

10:00 – 11:30, Cankarjev dom, dvorana E6

Avstrijski film je v prejšnjem desetletju z režiserji kot sta Michael Haneke in Ulrich Seidl zaslovel na svetovni festivalski sceni. S poudarjanjem kontroverznih vsebin sta oba režiserja tipično »avstrijska«, in oba sta svojo umetniško prepoznavnost in sloves utrjevala prek svoje zavezanosti neodvisni drži, tudi zatem, ko so njune produkcije postajale vse večje. Osupljiva kvaliteta kot tudi kvantiteta filmske produkcije tega majhnega naroda, še posebej v luči nizke finančne podpore s strani države, v veliki meri izhaja iz mreže neodvisne produkcije: edinstven primer je avstrijska avantgarda, katere desetletje dolga neodvisna pota so rodila številne mednarodno priznane režiserje, za katerih nedaven uspeh je zaslužna predvsem eksperimentalna distribucijska hiša Sixpack. Pa vendar cvetje ne bi smelo vselej o(b)stajati na obrobju, ali pač? Ideja neodvisnosti ostaja dvorezen meč.

Christoph Huber se je rodil leta 1973 v Vöcklabrucku, odraščal je v Attnang-Puchheimu in študiral na dunajski Tehnični fakulteti. Še zmeraj živi na Dunaju, kot neaktivni fizik in aktivni filmski kritik. Je prvo filmsko pero avstrijskega dnevnika Die Presse, avtor programskih listov dunajske kinoteke in evropski urednik filmske revije Cinema Scope. Svoj filmsko-kritični razmislek redno prispeva še drugim filmskim revijam (tudi Ekranu), piše besedila za filmske knjige, občasno pa se kritično loteva tudi pop glasbe. Podpis: Železni.

NEODVISNE FILMSKE SCENE JUGOVZHODNE AZIJE

12:00 - 13:30, Cankarjev dom, dvorana E6

Jugovzhodnoazijski film je v zadnjem desetletju z režiserji kot so Lav Diaz, Apichatpong Weerasethakul, Amir Muhammad in Garin Nugroho, doživel preporod tudi na svetovnem platnu. Omenjeni režiserji se upravičeno ponašajo s svojo neodvisnostjo. Ali ima »neodvisen film« enak pomen za vsakega izmed njih? Kakšna je definicija neodvisnosti, kako se jo razume v posamezni deželi in kaj botruje njenemu prepotrebnemu obstoju? Predavanje Tioseca bo temeljilo na diskusiji predstave o neodvisnosti v petih državah Jugovzhodne Azije (Indoneziji, Maleziji, Filipinih, Singapurju in Tajski) in prevpraševanju njihove podobnosti, razlik, ki jih delajo posebne, možnih kontradikcij, ki se lahko porajajo v razumevanju neodvisnosti vsake dežele in tistega, kar tamkajšnji neodvisni film dela vitalen.

Alexis A. Tioseco je ustanovitelj in glavni urednik spletnega filmske revije Criticine, posvečene jugovzhodnoazijskemu filmu. Aktiven je kot član NETPAC-a (Zveza za promocijo azijskega filma) in član FIPRESCIja (žiriral je na festivalih v Rotterdamu, Oberhausnu, Hawajih itd., pa tudi v uradnih festivalskih žirijah v Singapurju in Džakarti). Pogostokrat nastopa kot kurator, govorec ali moderator mednarodnih filmskih srečanj, namenjenim diskusijam o vzhodnoazijskem filmu. Kot filmski kritik objavlja v filipinskih časopisih in revijah, piše tudi za Senses of Cinema in Ekran ter kataloge mednarodnih filmskih festivalov (Torino, Cinema du Réel). Sodeloval je v programskem odboru mednarodnega filmskega festivala Cinemanila (2003), Seulskega filmskega festivala (2006), od leta 2004 je tudi kurator programa filipinskih kratkih filmov S-Express na Azijskem filmskem simpoziju.

FILMSKI VEČER JFŠ

19:00, dvorana Slovenske kinoteke

SQUATTERPUNK, Filipini, 2006, 60'
R: Khavn de la Cruz
Klavir: Khavn de la Cruz, gostujoči glasbeniki

Squatterpunk prikazuje življenje otrok v revnih primestnih skupnostih, slumih Manile, kamor roka pravice in družbene enakosti ne seže niti po pomoti. Kamera beleži skupino otrok, ki se potika po ulicah in pomolih tega gromozanskega mesta. Vidimo jih tudi med igro, ko jim nekako uspe »pobegniti« in pustiti revščino ob strani. Menjavajoče se podobe otroškega razgrajanja in revščine spremlja glasna, divja glasbena podlaga, ki filmu pospeši utrip in ga dela še bolj punkovskega. Kljub konotativnemu naslovu pa se film bede filipinske družbe loteva skozi poetično optiko.

Khavn De La Cruz je režiser, pisatelj in glasbenik. Leta 2002 je postal direktor mednarodnega digatalnega filmskega festivala .MOV. S svojo neodvisno produkcijsko hišo Filmless Films je produciral deset digitalnih celovečernih in več kot štirideset kratkih filmov, izmed katerih jih je bilo kar nekaj nagrajenih na Filipinih, v Tokiu, Španiji in Italiji. Dvakrat je bil v okviru Berlinala povabljen v Talent Campus, prvič kot udeleženec, drugič kot predavatelj. Pevec, skladatelj in pianist glasbene skupine The Brockas je režiral tudi glasbene videospote, napisal in skomponiral dve glasbeni operi in prejel več priznanj za svoje skladbe. Nagrajeni sta bili tudi njegova fikcija in poezija (Palanca), napisal je dva romana, zbirko kratkih zgodb in nekaj zbirk poezije.

18. november, nedelja

NEODVISNOST FILMA SKOZI ZGODOVINO

10:00 – 11:30, Cankarjev dom, dvorana E6

Bistvo neodvisnega filma je svoboda ustvarjanja. Ampak o kakšni svobodi natančno je govora? Filmsko ustvarjanje je materialni akt, ki seveda vključuje denar (vsaj majhno vsoto) in v večini primerov sodelovanje drugih ljudi. Pri filmskem ustvarjanju morata biti prisotna tudi kompromis (nekdo je rekel: »Politika je umetnost kompromisa.«) in pogajanje. Res je, kar je prepeval Bob Dylan: da boš moral nekomu služiti, pa če ti bo to všeč ali ne. Komu služiš na poziciji neodvisnega režiserja? Kje so dragocene pokrajine umetniške svobode in kako jih ustvarjamo? Na predavanju bo Adrian Martin odgovore na vprašanja in ideje iskal na primerih zgodovine svetovnega filma in sodobnega »digitalnega ustvarjanja«.

Adrian Martin je mednarodno prepoznaven filmski kritik. Kritike objavlja v Traficu, Cahiers du cinéma: España, De Filmkrantu, Film Quarterlyju, Sight and Soundu, Undercurrentu, Ekranu ... Je avtor kar nekaj knjig, posvečenih filmskim avtorjem in filmskemu ustvarjenju, med temi naj omenimo knjigi z naslovoma Terrence Malick in The Mad Max Movies. Kot raziskovalec končuje magistrski študij filma in televizije na univerzi Minash v Melbournu in je soustanovitelj in sourednik spletne filmske revije Rouge.

POGOVOR: NEODVISNOST NEODVISNEGA FILMA

12:00 – 13:30, Cankarjev dom, dvorana E6

Sodelujejo: Simon Popek, Gabe Klinger, Christoph Huber, Alexis Tioseco, Adrian Martin, Khavn de la Cruz, gostje festivala: Mike Ott, Jeffs Nichols, James Benning, Hal Hartley