Ekranova mala šola pogleda

V marcu, aprilu in maju revija Ekran ponovno pripravlja Malo šolo pogleda, seminar o filmski kritiki in publicistiki, ki ga namenjamo mladim filmskim piscem. O analizi filma ter različnih pristopih k pisanju bodo predavali Ekranovi sodelavci: Zdenko Vrdlovec, Jože Dolmark, Miklavž Komelj, Melita Zajc, Nil Baskar, Simon Popek, Jurij Meden, Vlado Škafar ...

Prva edicija Male šole (2007) se je bolj kot s samim pisanjem o filmu ukvarjala s prepoznavanjem in razumevanjem osnov filmske govorice, tokrat pa nas bo prav specifično zanimalo, kako pisec misli in ubesedi filmsko estetiko, kinematografske elemente, socialno-politični pomen filma, njegov kontekst v filmski zgodovini ...

Predavanja Ekranove Male šole pogleda bodo potekala ob torkih ob 18. uri v kinodvorani Kiberpipe na Kersnikovi 6. Vstop je prost, prijave resnih udeležencev pa zbiramo po elektronski pošti na naslov info@ekran.si.

Torek, 11. 3.

Jurij Meden:
Kaj je film?

Predpogoj razmišljanja in posledično pisanja o filmu je nedvomno tudi vsaj približno jasna predstava o tem, kaj film sploh je; kaj je skratka tisto, kar ga ločuje od drugih oblik človekovega izraza oziroma umetnostnih vej, ter posledično tudi razmišljanje in pisanje o njem napravlja za unikatno. Zgodovina na vprašanje Kaj je film? odgovarja z mnoštvom definicij. Zdi se, kot da bi film lahko pomenil skorajda vse, kot da je lahko metafora za ves svet: tako za to, kar se je dogajalo v Platonovi votlini, kakor za nastanek vesolja v mitih Bušmanov. Posledica vprašanja Kaj je film? je na splošno kontrakcija, potovanje v srce filma, iskanje njegove esence. Toda edini pravilen odgovor se glasi: Film je več kot film.

Je vous salue, Sarajevo, Jean-Luc Godard, 1993
The Heart of the World, Guy Maddin, 2000
L'origine du XXIeme siecle, Jean-Luc Godard, 2000

Torek, 18. 3.

Nil Baskar:
Zahteve življenja in filma

Cassavetesov Killing of a Chinese Bookie (1976) je intriganten film, ki izmenoma velja za najbolj avtobiografsko, vizualno ekspresivno, solipsistično, za nekatere pa tudi neuspelo delo njegovega opusa. Naše gledanje bo temeljilo na specifičnosti njegovih razlik – natančneje na zastavku, ki pravi, da s tem filmom Cassavetesova filmska nomadologija (iz)najde svoje utopistično zavetje na teritoriju samega spektakla, v okvirjih kodificirane filmske realnosti žanra in podobe-akcije. Da torej gledamo film, kjer se avtorjeva zahteva po dereifikaciji družbenih odnosov poleg nujnosti življenja sreča tudi z zahtevami govorice in zgodovine večinskega filma – vsega tistega torej, kar je bilo dotlej odsotno v pogojih avtorjevega kontroliranega filmskega eksperimenta. V tem srečanju bomo iskali dvoje: način, kako film prav s postopki "teatralizacije" in generičnosti artikulira oblike in možnosti specifično filmskega, ter način, kako cassavetesovska zahteva prav v tujem, pogosto tragikomičnem svetu filmskih dozdevkov univerzalizira svojo "filmsko družino" v abstraktno politično mnoštvo.

Killing of a Chinese Bookie, John Cassavetes, 1976

Torek, 25. 3.

Vlado Škafar:
Ne piši svojega filma

1. Pisanje o filmu je ustvarjalno dejanje: nobene razlike ni med ustvarjanjem filma in ustvarjanjem besedila o filmu.

2. Ne piši svojega filma: spoznaj in razlagaj namen avtorja (ali pa posnemi svoj film).

3. Filmski kritik je trgovska kategorija: filmsko pisanje naj bo znamenje svobodnega duha.

4. Filmski pisec je zaveznik filma in gledalca.

Torek, 1. 4.

Jože Dolmark:
Film in slikarstvo

Kaj imata skupnega film in slikarstvo in v čem se razlikujeta? Kako reagira gledalec, kadar film citira slikarstvo? Na kakšen način je kino pogojeval razvoj slikarstva v dvajsetem stoletju in kako je slikarstvo samo pripravljalo nastop filma koncem devetnajstega stoletja? Kako sta se ti dve vizualni praksi medsebojno dopolnjevali od začetkov kina do sodobnih digitalnih podob ... skratka, pinel in kamera, slika-tableau in kino-podoba skupaj za neko novo podobo, ki ima vedno več spomina in prihodnosti od tistega, ki jo gleda.

Torek, 8. 4.

Zdenko Vrdlovec:

Analiza filma Človek slon (The Elephant Man), David Lynch, 1980. Sinopsis predavanja bo objavljen naknadno.

Četrtek, 17. 4.

Melita Zajc:

Moč podob

Kruh in mleko (2001) je eden najbolj uspešnih slovenskih filmov in hkrati najmanj znan od vseh. Izhodiščna teza tega predavanja je enostavno ta, da je eno povezano z drugim. Film krši konvencije igranega filma do te mere, da ga ustanove, ki se ukvarjajo s predvajanjem, zavračajo - z 68 minutami je prekratek, da bi ga predvajali v kinih, kot črno-bel pa ni primeren za predvajanje po televiziji. Istočasno pa je si je prav s kreativno rabo filmskega jezika film pridobil slavo in nagrade, najpomembnejši je gotovo Lev prihodnosti, ki ga je dobil leta 2001 na beneški Mostri, mednarodnem festivalu, ki je leta 2007 nagradil podobno transgresiven film Smrt v deželi Encantos (Kagadanan sa banwaan ning mga Engkanto, 2007) Lava Diaza, ta traja 540 minut. Bistvena seveda ni le dolžina (ki priča, kako temeljito je filmski medij vpet v sistem potrošništva) temveč širše raba in potencialna moč podob. Danes z digitalnimi mediji nastaja dnevno na milijone podob, vendar velika večina teh podob ponavlja tradicionalne kode figuracije in pripovedništva. Negativne lastnosti sodobne vizualne kulture, ki so bile v minulem stoletju predmet kritike družbe spektakla in simulacije simulakra, se ohranjajo še naprej. To seveda aktualizira pomen tistih filmarjev, ki uporabljajo medij filma za raziskovanje potencialov medija podobe.

Torek, 6. 5.

Miklavž Komelj:

Film, poezija in mišljenje: Pasolini in njegov film Ptički in ptičice

Film Ptički in ptičice (Uccellacci e uccellini, 1966) lahko gledamo kot presečišče različnih tendenc, ki so prisotne v Pasolinijevem (ne le) filmskem opusu. V njem se zaostrijo nasprotja med koncepcijo filma kot »zapisovanja realnosti z realnostjo sámo« in alegorično stilizacijo, med »silo preteklosti« in sedanjostjo, med »zgodovino« in »misterijem«, med humorjem in brezupom ... Pasolini je v svet filma vstopil »od zunaj«, kot pesnik in mislec. Ta film je nastal kot preizpraševanje možnosti politične umetnosti v obdobju, ko se je »stara levica« znašla v krizi (do »nove levice« pa se je Pasolini v naslednjih letih distanciral). Pasolini v tem filmu, katerega poanta naj bi bila marksistična, trdi, da so »časi Brechta minili«. Kako misliti to izjavo? Kakšne možnosti emancipacijskih umetnostnih praks si predstavlja Pasolini? In ali so danes »časi Pasolinija minili«? Predavanje bo zastavljeno kot komentar ob ogledu filma.

Ptički in ptičice (Uccellacci e uccellini), Pier Paolo Pasolini, 1966, 89 min

Torek, 13. 5.

Jurij Meden:
Razbiranje (avtorskih) filmskih form znotraj navidez povsem brezoblične, mehanizirane studijske produkcije

Na primeru filma The Gunfighter Hennryja Kinga bomo simulirali miselni proces, ki je v petdesetih v Franciji vodil k vzpostavitvi teorije avtorja, pri čemer tega nalašč ne bomo storili na že prežvečenih zgodovinskih primerih (npr. Ford, Hawks, Hitchcock, Fuller, Ray), temveč se bomo v duhu novodobnih (in pogosto utemeljenih) zahtev po reviziji filmske zgodovine in kanona lotili (v primerjavi s prej navedenimi imeni) relativno robnega režiserja in v njegovem (dobesedno) poceni studijskem izdelku iskali "anomalije" v obliki osebnega podpisa oziroma vsakršna odstopanja od dejanske studijske brezobličnosti, zloglasne "ničelne točke filmskega sloga".

The Gunfighter, Henry King, 1950

p.s. Termin predavanja Simona Popka bo objavljen naknadno.