Strategije želje in strategije užitka

ali

Kaj imajo skupnega filmi Zadnji tango v Parizu (Ultimo tango a Parigi, Bernardo Bertolucci, 1972), Devet tednov in pol (Nine ½ Weeks, Adrian Lyne, 1986) ter Prvinski nagon (Basic Instinct, Paul Verhoeven, 1992)?

 

Avtorica: Mojca Kumerdej (pisateljica, filozofinja, publicistka)

 

Ne glede na razlike v kakovosti - Zadnji tango velja za filmsko klasiko, Adrian Lynne se v Devetih tednih in pol osredotočil na megleno zmehčane in razvlečene erotične prizore, Prvinskemu nagonu pa so kritiki upravičeno očitali scenaristično nekonsistentnost v drugi polovici filma - je vsem trem filmom skupna točka eksces, pri čemer niti nimamo v mislih posamičnih prizorov, ki so vsak v svojem času povzročili zgražanje - masleni analni seks v Tangu, razkrito spolovilo Sharon Stone v Prvinskem nagonu in zmehčani S/M v Devetih tednih in pol.

V vseh treh filmih gre namreč za ekscesni erotizem med moškim in žensko, za erotizem v Bataillovem pomenu, ki spodnese ravnovesje in v katerega temelju je izkustvo izbruha in nasilja. Za erotizem kot prekipevajoče življenje, ki uhaja prek meja in implicira nered ...

 

Najprej si oglejmo Zadnji tango v Parizu, v katerem se petinštiridesetletni Paul (Marlon Brando) tik po ženinem samomoru zaplete v grobo tridnevno seksualno razmerje z osemnajstletno Jeanne (Maria Schneider). Medtem ko njuna seksualnost postaja besedno in telesno vse bolj surova - vključno z razvpitim prizorom, v katerem je maslo priročno uporabljeno kot analni lubrikant - vse globlje drsita v turbulenco užitka, ki pa ga je za Jeanne preveč in se mu na koncu odpove.

Za odnos med obsesivcem in histeričarko gre tudi v filmu Devet tednov in pol. Elizabeth (Kim Basinger), privlačna newyorška galeristka ima vkalkuliran začetek in konec razmerij, saj pri moškem po kravati in po knjigah, ki jih berejo ali ne berejo, vnaprej prepozna, kdaj, zakaj in kako se bo razmerje končalo, kot v nekem pogovoru omeni kolegici Molly. Toda Elizabeth se zatakne pri brokerju Johnu (Mickey Rourke). Na prvi pogled romantično Johnovo zapeljevanje se kmalu izkaže za sila nevarno igro, ki v Elizabeth razpre temeljno histerično vprašanje: Kaj hočeš od mene? Podobno kot v prejšnjem filmu tudi v tem igro vodi in nadzoruje moški. John je tisti, ki določa časovno-prostorske koordinate njunih srečanj in režira njune eksperimente, medtem ko Liz v svoji histerični poziciji ostaja pasivna. Oba, tako obsesivec kot histeričarka, čutita tesnobo pred preveliko mero užitka.

John je celo še hujši obsesivec od Paula, saj namesto da bi stekel za Elizabeth, medtem ko ta zapušča stanovanje, ji ljubezen prvič in direktno izpove šele v njeni odsotnosti, medtem ko leži na postelji in upa, da se bo, preden prešteje do petdeset, Elizabeth vrnila.

 

V Prvinskem nagonu Paula Verhoevna pa imamo opravka s povsem drugačno strukturo, v kateri histerik ni ženska, ampak moški, rehabilitirani policist Nick (Michael Douglas), ki se zaplete v odnos z bogato pisateljico Catherine Tramell (Sharon Stone), osumljeno umora. Ob nujnem prvem srečanju Catherine Nicku pove: »Vem, kdo si.« Catherine namreč ni niti histeričarka niti obsesivka, ampak perverzen subjekt, toda ne perverzen glede na seksualne igrice, o katerih kot osumljenka brez zadrege razlaga mačističnim preiskovalcem, ampak glede na odnos do želje in Drugega in užitka. Catherine poseduje tako vedenje kot gotovost biti, kot perverzen subjekt pa Drugega potrebuje celo mnogo bolj kot obsesivec, ki v lastni zaprtosti malone ne potrebuje nikogar.

 

(Kratek povzetek.) Članek v polni dolžini si preberite v septembrski izdaji Ekrana, v prodaji od 27. avgusta 2009!

Domov

Novice

Fokus

Kolumna

Iz tiskane izdaje

Video

Opazili smo

FIPRESCI

V naslednji izdaji

O Ekranu

Naročilo revije

Prodajna mesta

Razpisi

Impresum

Iz arhivov

Nepreslišano

Kontakt

Domov | Pravno obestilo | Politika zasebnosti | Impresum | O avtorjih | Kontakt | Facebook: Revija Ekran

2009 © Ekran